Učenci Osnovna šola 8 talcev Logatec so tudi v letošnjem šolskem letu 2023/2024 sodelovali na natečaju Odmev sočutja, ki ga organizira Javni sklad RS za kulturne dejavnosti Logatec. Najboljša, tudi nagrajena, besedila natečaja, ki je letos potekal pod taktirko pesnice in pisateljice Tine Arnuš Pupis, objavljamo v nadaljevanju.
7. Razred RAZRED
Filip Dečko
OŠ 8 talcev Logatec
Mentorica: Jasna Brenčič
SOČUTJE 1
Lesket modrine.
Nekdo tone v temo.
Podam mu roko.
SOČUTJE 2
Svetleči se blisk.
Neslišno trepetanje.
Toplina objema.
SOČUTJE 3
Bučno vrvenje.
Neopazen sediš sam.
Tiho prisluhnem.
Mark Hudak
OŠ 8 talcev Logatec
Mentorica: Andreja Erker
KAJ BO REKLA MAMI
Adrijan se prebudi v lepo sončno jutro, a kaj hitro se spomni, da je ponedeljek. »Ojoj, spet šola,« si reče. Hitro poje zajtrk, si umije zobe, se obleče in se odpravi v šolo.
Pogleda urnik: prva ura – slovenščina. »Nič posebnega,« pomisli sam pri sebi. Ko pa prispe v razred, zagleda na tabli napis: »6. november« – dan, ko pišejo prvo kontrolno nalogo. On pa se je pozabil učiti! »To se ne bo dobro izšlo,« pomisli.
Čez en teden učiteljica vrne teste in Adrijan je edini v razredu dobil ena. Domov se je vrnil žalosten in prestrašen. Mama ga je vprašala, kaj se je zgodilo. Vzel je kontrolno nalogo, ji jo brez besed dal v roke ter bridko zajokal. Ko je mama prebrala oceno, je Adrijana objela in se pogovorila z njim. Povedala mu je, da se včasih zgodijo tudi takšne stvari in da ni jezna nanj, saj ve, da je marljiv učenec in bo oceno hitro popravil. V bodoče pa naj le redno zapisuje datume kontrolnih nalog, da mu ne bo spet kakšna ušla.
Adrijan je bil po tem dogodku še bolj vesten učenec, slovenščino je hitro popravil, tudi pri drugih predmetih je imel dobre ocene. In ko je imel kdo izmed sošolcev težave pri učenju ali razumevanju snovi, mu je Adrijan z veseljem priskočil na pomoč. Vedel je namreč, kakšen je občutek, ko dobiš slabo oceno in zavedal se je, da nimajo vsi otroci doma tako razumevajočih staršev.
Neža Trček
OŠ 8 talcev Logatec
Mentorica: Sergeja Šorli
SOČUTJE
Migranti hodijo po ulicah, gozdovih in mestih. Skrivajo se in bežijo. To morajo prestajati zato, da bi prišli do boljšega življenja, da bi lahko bili tudi oni srečni. Mi, ki imamo vse, kar potrebujemo, njihove prošnje ignoriramo. Mislimo, da nam bodo kaj storili. Le malo jih sočustvuje, jim ponudi hrano, vodo in obleke. Šele ko vidimo, kako hvaležni so za to, se zavemo, v kakšnem svetu živimo mi in v kakšnem oni. A tistih nekaj posameznikov ni dovolj, potrebno se je zavedeti, kako težko je zbežati iz svoje dežele in s čolni potovati preko morja, med tem ko se zavedaš, na kako nevarni poti si. Potrebno je ustaviti neenakost med ljudmi, vsem je potrebno zagotoviti dostojne razmere za življenje. Kaj če bi se to zgodilo nam? Kaj če bi bili mi tisti, ki bi jih preganjali, tisti, ki bi stradali in umirali zaradi izčrpanosti in bolezni?
Trinajstletna begunka Amar je s svojo družino zbežala od doma. Potovali so zelo dolgo, preden so prišli do afriške obale, kjer so se vkrcali v čolne. Amarini starši so zelo dolgo varčevali denar za to pot. S čolnom so potovali preko sredozemskega morja, preden so prispeli do italijanske obale. Njihov cilj je bila Švica. Ko so prispeli do Slovenije, so odšli v mesto, paziti so morali, da jih ne ujame policija. Amar in ostali so se ustavljali pri hišah in prosili za vodo in hrano.
Meta je ravno delala nalogo, ko je pozvonilo, vrata so se odprla. Zanimalo jo je, kdo je prišel. Zagledala je izčrpane begunce, ki so se pogovarjali z njeno mamo, ki je ravno hotela zapreti vrata. Meta jo je opomnila, da to ni prijazno in sočutno. Pregovorila jo je, da sta skupaj nabrali veliko hrane in vode ter tudi nekaj denarja. Meta je opazila Amar in ugotovila, da sta približno enako stari. Zamislila se je, kako grozno ji je bežati. Hitro je odšla v sobo po svojega prašička za srečo. Podarila ga je Amar in ji razložila, čemu je namenjen. Amar je bila takoj boljše volje in hvaležno se ji nasmehnila.
Ko so migranti odšli, je Meta še dolgo zrla za njimi in razmišljala o nepravični neenakosti med ljudmi.
Aljaž Okroglič
OŠ 8 talcev Logatec
Mentorica: Daša Birsa,
O LOVCU FRANCU IN PSU PO IMENU KUŽA
Nekoč, pred davnimi časi, spet ne tako dolgo nazaj, je živel Franc. Živel je sam, v hiši sredi gozda. Rad se je ukvarjal z lovom. Za to sta bila dva razloga. Prvič zato, ker so bili lovci že njegov oče, ded, praded, prapraded … Drugič pa zato, ker se je rad spravljal na šibkejše. Bil je tudi zelo krut.
Nekega jutra, ko se je Franc, tako kot vsakič, odpravil na lov, je srečal hudo ranjenega psa. Ni mu bilo mar zanj, zato je že nameril puško, da bi ga ustrelil. Takrat pa se je zgodilo nekaj čudnega. Tik preden je Franc ustrelil, se mu je pes zasmilil. Odložil je puško in psa odnesel k sebi domov. Dal mu je nekaj malega jesti in vodo, saj je pes izgledal zelo shirano. Nato se je odpravil na lov. Z lova se je vrnil malo prej, kot ponavadi, da bi lahko psu uredil ležišče.
Tisto noč Franc ni mogel spati. Vso noč je razmišljal, kako se je v njem, ki je slovel kot krut mož, prižgala iskrica sočutja. Ker ga je to tako težilo, je razmišljal, da bi psa poslal nazaj v gozd. A tega ni mogel storiti. Tako je bilo tudi naslednji dan in še naslednji dan in še teden ali dva, da je pes že popolnoma okreval. Franc je bil tega vesel, nato pa se je ujezil sam nase, saj kruti mož ne more biti vesel take stvari, to se ve. Odločil se je, da se psa, zdaj ko je že zdrav, znebi. Zato ga je odpeljal v bližnje mesto, v zavetišče. Na poti skozi gozd pa je Franca napadel ogromen medved. Skočil je nanj in ga začel gristi. Takrat se je pes z vso silo pognal proti medvedu in ga vrgel na tla. Medved se je ustrašil in zbežal. Franc je objel psa, ker mu je rešil življenje. Na srečo se nihče od njiju ni huje poškodoval in odšla sta domov. Franc se je odločil, da bo psa obdržal za zmeraj. Psu je dal tudi ime, ker pa je bil bolj trde glave, se ni spomnil ničesar boljšega kot Kuža.
Od takrat naprej je Franc še vedno hodil na lov, a nič več sam. Družbo mu je delal pes Kuža.
Zoja Meze
OŠ 8 talcev Logatec
Mentorica: Daša Birsa
POPLAVA
Tema. Blisk. Strela.
Ples svetlobe na nebu.
Prava filmska predstava.
Kot nočna zabava.
Strela sem, strela tja …
Sliši se grmenje neba.
Kot puške strel v tla.
Samo še ena nevihta, ah, ja.
Kaplja sem, kaplja tja.
Dežuje vse močneje.
Sploh se ne konča.
Voda narašča, groza kipi.
Jutro. Sivina. Hlad.
Voda vsepovsod.
Krik. Jok. Bolečina.
Moj dom. Ruševina.
Srce boli. Solza polzi.
Groza ne zaspi.
Zakaj, zakaj, zakaj?
Mati narava, zakaj?
Lejla Pehlić
OŠ 8 talcev Logatec
Mentorica: Jasna Brenčič
BREZ SOČUTJA
»Pojdi ven!« ti rečejo
in vate kamne mečejo.
Mečejo in mečejo,
da srce dosežejo,
včasih z lahkoto,
tako lahko, kot pero,
ki je v vetru jadralo.
A ko imaš nekoga, ki ima te rad,
se vsak kamen spremeni v kad,
kad, polno peska. Mehkega,
še mehkejšega, do mivke drobnega,
v katerem se vsak lahko igra.
Nedavni komentarji